Študirati nehaš in ponovno začneš – zaradi sebe. Tudi če si odločen, da si se šolal dovolj in da se lahko tega, kar še potrebuješ, naučiš pri delu in ne v šoli, se ti zlahka zgodi, da si študija zaželiš! Ko si vmes ustvariš družino, kot da zmoreš še več. Ko na predavanjih spoznaš ljudi, ki postanejo tvoja dodatna motivacijska ekipa, si lažje postaviš nove življenjske cilje. To se je zgodilo meni. Bila sem punca, ki res noče več študirati, zdaj sem tik pred magisterijem. Doktorat? Nikoli ne reci nikoli!
Ne da se mi več. In ni mi treba.
Ko sem končala višjo šolo, se mi preprosto ni več dalo. Definitivno odločena, da je mojega šolanja konec, sem se veselila obljubljene redne zaposlitve v podjetju, kjer sem že delala in se vsak dan kaj novega naučila. Podjetje se je ukvarjalo s telekomunikacijami. To je področje, kjer je nenehno kaj novega, zato je bilo moje delo tudi učenje marsičesa, česar od šole niti ne bi pričakovala.
A usoda gre po svoje in ker se je podjetje znašlo v težavah, me niso mogli zaposliti. Seveda mi je bilo žal, a to ni še prav nič vplivalo na mojo odlo
čenost, da ne bom več študirala.
Dobila sem službo v javnem zavodu Šport Ljubljana. Bila sem redno zaposlena receptorka, ki se je še isto leto poročila. Fino, kajne? Ah, seveda! Bi bilo, če ne bi bila v resnici navajena, da se vsak dan – učim! Po nekaj mesecih na recepciji se mi je zazdelo, da nazadujem in da me služba na recepciji ne izpolnjuje.
Moje delo ne zahteva dodatne izobrazbe.
Nekega dne se mi je pred očmi po naključju znašla predstavitev Fakultete za komercialne in poslovne vede. Kar kliknilo je nekaj v meni – hm, kaj pa če bi se vseeno šolala? Pregledala sem ponudbo različnih šol, razne forume (saj veste – čas sem takrat v resnici imela :-D). Kot se rado zgodi, sem po preverjanju različnih možnosti ugotovila, da je zame najboljša in prava kar tista prva naključna spodbuda – FKPV. Posvetovala sem se z možem in s starši in vsi so me podprli, čeprav seveda ni šlo brez čudenja v stilu »pa si ja rekla, da nočeš več študirati!«. V službi niso imeli nič proti, le finančno mi pri študiju niso pomagali. Moje tedanje delo pač res ni zahtevalo dodatne izobrazbe.
Z možem sva preračunavala in preračunavala in se odločila, da se bo tudi s šolnino že nekako izšlo. Nenazadnje sem se za študij odločala zaradi sebe. Bila je naložba vame in v znanje, ki mi ga nikoli nihče ne more vzeti.
Pojdimo po dodatne informacije in predvsem po tisti pravi občutek.
Najprej sem šla na informativni dan (mimogrede: letos imajo kar informativne osebne klepete – ves februar!) . Vse, kar sem prej prebirala, je postalo otipljivo. Všeč mi je bilo! Informacije o programih so bile super, ljudje, ki so jih predstavljali, pa prav tako! To ni nepomembno. Ko se odločaš za študij, se odločaš tudi za vstop med ljudi, ki so lahko samo izvajalci svojih funkcij in del, ali pa so res ljudje. Odločila sem se: vpisala se bom in kar bo – bo! Občutek ob odločitvi je bil dober, pričakovanje predavanj pa za nekoga, ki je bil prej odločen, da je bilo tovrstnih izkušenj dovolj, seveda še vedno kdaj pa kdaj malo omahujoč.
S pomočjo sošolcev in z razumevanjem predavateljev – gre!
Prišel je prvi dan predavanj in spomnim se, da mi je bilo lepo, ker se ni zdelo strogo resno in usodno. Sošolci so bili nekateri mlajši, nekateri starejši in mnogi zelo zanimivi. Družili smo se na predavanjih, si med seboj pomagali in vse izpite sem opravila v prvih rokih. Povezava med sošolci je bila fantastična. Pomagali smo si med seboj z izmenjavo zapiskov in pri učenju. Ko sem zanosila in zaradi slabosti nisem mogla na predavanja, mi je najboljša ekipa so-študentov pošiljala zapiske in mi dostavljala gradivo celo na dom. Kljub nosečnosti sem zato lahko ves letnik končala v roku!
Zaradi naše povezanosti sem motivacijo lahko ohranila celo v dneh okoli poroda. 14 dni po rojstvu mojega otroka sem imela prvi izpit v tretjem letniku in opravila sem ga z oceno 9, čeprav doma nismo ravno spali. »Daj, ne popuščaj zdaj« – sem si govorila. Potem me je profesor kar med pisnim izpitom vprašal, ali bo šlo. Priznala sem mu, da se tako rekoč tik po porodu težko skoncentriram. Sočutno je preletel moj test in mi prišepnil, da bi za oceno 6 to že moralo biti. Pomiril me je in lahko sem nadaljevala. V času, ko hormoni še divjajo in nisi čisto svoj, mi je ta gesta še posebej veliko pomenila! Na FKPV nisi številka – človek si in tvoj uspeh spodbujajo ljudje. Poleg sošolcev zagotovo tudi profesorji in vsi odzivni ljudje v referatih. (Gospod direktor, super ekipo imate!)
Gremo naprej? Gremo. Skupaj!
Priznam: v času, ko je bilo moje dete še majhno in jaz na porodniški, so se mi predavanja zdela kot poseben čas zame. 4 ure sem bila svoja in bila sem študentka. Za šolo sem se pripravljala, ko je hči spala, drugače pač ni šlo. Ko sem opravila še zadnje izpite in nato še diplomski izpit, sem pomislila: kako hitro je to minilo! Jaz pa ravno v kondiciji za študij 😀
Ko sem to omenila sošolcem, tisti moji motivatorski ekipi, so priznali, da so tudi oni že pomislili, da bi šolanje nadaljevali. In smo ga! Skupaj smo šli naprej na podiplomski študij. Postali smo skoraj nekakšna družina, ki se med seboj druži tudi zasebno in ki si pri študiju kar se da pomaga in vsakogar med seboj dodatno podpira in spodbuja. Zdaj so pred mano še trije izpiti in magistrska naloga. Doktorat? Moja družba o tem še ne govori. A saj veste: nikoli ne reci nikoli!
O avtorici:
Vesna Ostojić, študentka magistrskega študija FKPV in diplomantke FKPV, ki je po diplomi in porodniškem dopustu pri svojem delodajalcu dobila drugo službo. Z recepcije se je preselila v pisarno, z dela v treh izmenah v enoizmenski ritem. S študijem nadaljuje. Med drugim je ena od nagrajenk v igri Poteguj se za 500 evrov. Dobljeni znesek bo vložila v pridobivanje dodatnih znanj.