Ko pomislim na prihodnost, se v razmišljanje hitro vplete medkulturnost, ki postaja pomembna vrednota vseh resnih izobraževalnih organizacij, kot sta naša Abitura in FKPV. Ko razmišljam o sedanjosti, pogosto pomislim na spoštovanje različnosti med ljudmi, med posamezniki, ki so tudi naši, moji študentje. Ko pogledam nazaj, vse do začetkov, pa se običajno spomnim – ŠTAMPANJA. Veliko me je naučilo! Bilo je pomembno za delo učiteljice, ki hoče strpnost jemati resno.
Ko je ena beseda dovolj za nov pogled na razumevanje.
Na predvečer letošnjega mednarodnega dneva strpnosti, ki je časovno blizu okrogli obletnici moje delovne dobe, pišem ta zapis z nasmehom. Kot učiteljica slovenščine sem začela na Srednji steklarski šoli v Rogaški Slatini. Med dijaki, ki so želeli postati brusilci in pihalci stekla, so mnogi prihajali z druge strani Sotle, s Hrvaške. Govorili so vsak svoj jezik, vsak svoje narečje. Kljub vsej pestrosti z razumevanjem med nami ni bilo težav in tudi sama sem poučevala, kot da smo v razredu jezikovno pač enaki. Saj se vendar razumemo! Pa je prišla ura, ki sem jo namenila epiki in Ilijadi ter Odiseji in jo zaključila z besedami: »Njune vsebinske in oblikovne značilnosti so postale pravilo epskega pesništva.« Bilo je čisto na koncu ure, a se je vseeno dvignila roka in dekle je vprašalo: »Drugarice, pa šta to znači »njune«?« (Tovarišica, kaj pomeni »njune«?) Šele takrat sem zares dojela, da se moram dela lotiti drugače, kot sem bila dotlej vajena. Če se med seboj razumemo, še ne pomeni, da imamo enake osnove in enake možnosti za to, da vse razumemo.
Potem pa je prišel čas za prvo šolsko nalogo in sledilo je novo vprašanje: »Drugarice, možemo mi da štampamo?« Nisem čisto prav razumela, kako bodo oni štampali šolsko nalogo, pa sem vseeno rekla: »Ja, lahko štampate.« In potem so mi steklarji, brusilci in pihalci na Steklarski šoli v Rogaški Slatini naštampali (napisali s samimi velikimi tiskanimi črkami) prve šolske naloge. Naloge so bile zanimive, odlične, pa čeprav so bile NAŠTAMPANE. Naše šolsko leto je bilo uspešno. Temelj uspeha so bili dobri odnosi, razumevanje in spoštovanje različnosti, empatija in pripravljenost na prilagajanje in spreminjanje. Od tedaj ne le vem, temveč tudi iskreno čutim, da so strpnost, razumevanje in spoštovanje temelj za dobre rezultate, za uspeh in nenazadnje za srečo posameznika v okolju, ki ni samoumevno njegovo.
Ta občutek za ljudi in za vse njihove in naše različnosti si delimo v ekipi Abiture in FKPV, ki se vsak dan prilagaja individualnim značilnostim in potrebam posameznikov, ki študirajo pri nas.
Namesto v podobnosti uspevajmo v različnosti!
Seveda običajno raje delamo, sodelujemo z ljudmi, ki so nam podobni. Ko imamo možnost, da izbiramo ljudi okoli sebe, sodelavce, prijatelje, radi izbiramo sebi podobne. Z njimi se brez težav razumemo, slišimo, tudi cenimo. Razmišljajo kot mi, soglašajo z nami, se strinjajo z nami, nam dajo prav – in mi smo pomirjeni in zadovoljni. Prepričani, da je naše videnje resnice edino pravo, da so naše ideje najpomembnejše in najboljše, se zasebno in poslovno najraje družimo s tistimi, ki se z nami strinjajo in nam pritrjujejo. Želimo si slišati njihov DA in ga zlahka tudi dobimo. A kaj imamo zares od tega? Smo bili izzvani, da še kaj premislimo, da upoštevamo drugačna mnenja?
Kako drugače od DA nas obogati NE, ki bi ga vsi morali znati izreči! Res je, da se ob ljudeh z drugačnimi stališči in prepričanji pogosto znajdemo v stresu. Zdi se nam, da so naporni, da nam otežujejo delo ali da nas ovirajo na poti k uspehu. A če se osredotočimo nanje, če jih poslušamo, če najdemo pot do razumevanja, zakaj tako drugače razmišljajo, lahko dosežemo, da tudi oni nas slišijo in razumejo bolje. Ko naletimo na NE-NE-NE »nasprotnika«, prosimo, naj nam razloži več, naj nam natančneje pojasni svoja stališča in ideje, da jih bomo lažje razumeli. Poslušamo strpno, poskušamo razumeti. To še ne pomeni, da jim damo prav, le priložnost za vzajemno razumevanje ustvarjamo! In ko bomo mi poslušali njih, je verjetneje, da bodo tudi oni poslušali nas in nas razumeli.
Ko v vs
akdanjosti in pri delu sodelujemo z ljudmi, ki so različni od nas, izbiramo ljudi z lastnostmi, ki jih mi nimamo. In prav s takimi izbirami lahko ustvarimo ekipo, ki ima vse temelje za uspeh! V taki ekipi, ki spoštuje različnost posameznikov, se lahko vsakič znova štampajo odlične stvari!
Ko se med seboj slišimo, lahko delujemo in lažje sodelujemo. In ko sodelujemo, lažje uspemo.
Pozorno in spoštljivo poslušanje je prvi ključ do rešitve.
S takšnimi pristopI, ki sta jih razvila Roger Fisher in William Ury, ustanovitelja programa o pogajanjih na harvardski fakulteti, sem se okužila že v času svojega študija. Že tedaj sem jih hotela takoj spraviti v prakso! Prav razveselila sem se kakšnega razjarjenega študenta, da sem lahko točno po navodilih umirila spor :-D.
Najprej z vsem spoštovanjem mirno, osredotočeno poslušanje, brez prekinjanja, spodbujanje, da je povedal vse, kar je imel povedati o nesramni in krivični in nerazumevajoči profesorici, ki je po njegovem mnenju že kaj strašnega zagrešila. Ko je imel vso mojo pozornost in je pojasnil svoje poglede, svoje občutke, svoja čustva, sva zlahka povzela, kaj se mu dogaja in kaj je to, kar ga dela besnega. Sprejeta in spoštovana drug od drugega, umirjena, kljub razlikam, ki so obstajale, sva lahko predlagala rešitve, jih uveljavila in šla naprej. Skupaj!
Strpnost je zavestna odločitev. Povsod in vsak dan!
Ko pri predmetu Veščine pogajanj predstavim teorijo, ki sem jo že tolikokrat preverila v praksi, študentje včasih težko verjamejo, da tak način, ki se začne s spoštljivim poslušanjem, deluje v vseh okoliščinah. To pa že ne more tako delovati, če je na drugi strani nekdo, ki ne razume, ki ne želi poslušati, ki noče sodelovati! A prvo ogorčenost pomirijo prve izkušnje. Poskusijo, uporabijo in zaradi primerov, o katerih pripovedujejo, vsaj nekateri začnejo ta načela tudi bolj zares uporabljati.
Seveda v praksi ni tako enostavno, kot se sliši. Tudi meni tu in tam težko uspe. Najtežje je v resnici doma. Zatakne se med tistimi, ki si največ pomenimo. Med nami pač ne gre po šolsko. A gre v vsakdanjosti in v mnogih situacijah, v katerih nam vztrajanje na svojem in nasprotovanje drugim, ki so različni od nas in ki ravnajo drugače, prav nič ne koristi. Vadim in natrenirala sem že na primer, da nisem več nestrpna do vseh v prometu. Za strpnost se odločim zavestno. Zavedam se, da sem tudi jaz različna, ko sem v vlogi peške, voznice, kolesarke. Poskušam razumeti druge. Različni so od mene. Če vztrajamo le na svojem, se nam kulturni šok in z njim povezan stres lahko dogaja vsak trenutek, na vsakem koraku.
Razumevanje, strpnost, sodelovanje ustvarjajo pot prijazne in urejene družbe.
Razumevanje, strpnost, sodelovanje vodijo do dobrih poslovnih rezultatov.
Razumevanje, strpnost, sodelovanje so temelj za bolj zadovoljno zasebno življenje.
Veliko dobrega poslušanja in veliko zavestnega zaznavanja lastnih odzivov vam želim za dan strpnosti in za vse druge dni, ko se bomo srečevali v naši mreži različnih ljudi!
O avtorici
:
Mag. Breda Perčič, ravnateljica na Abituri, višji strokovni šoli, in predavateljica. V različnih višješolskih programih predava predmeta Poslovno komuniciranje in vodenje in Poslovno sporazumevanje v slovenskem jeziku. Je habilitirana višja predavateljica na Fakulteti za komercialne in poslovne vede za predmetno področje komunikologija in za Veščine pogajanj.
Prepričana je, da se je potrebno za strpnost in prijaznost zavestno odločiti in to vsak trenutek znova. Od tega je odvisen uspeh in sreča in sreča in uspeh. Zato se je vredno naučiti in natrenirati strpnosti in razumevanja.