Ljudje, ki globoko v sebi še vedno ohranjamo dušo nomadov, bi za leto 2020 najraje stisnili tipko »delete«. Komaj čakamo, da bo tega leta konec, hkrati pa se zavedamo, da prvi januar ne bo nič drugačen od enaintridesetega decembra. A nastavitve v naših glavah verjamejo, da z novim letom prihajajo novi začetki, novo upanje, nova motivacija in novi izzivi. Nič ni narobe, če smo se malo ustavili, zamislili, pretehtali in se čemu odpovedali. V tem vesoljnem teku se na dolgi rok vse izravna in vsaka stvar je za nekaj dobra. Mogoče zato, da prevetrimo naša pričakovanja in smo hvaležni tudi za tiste drobne stvari, ki nam pridejo naproti v življenju, vsak dan znova. Strinjam se z mislijo ene od mojih študentk, ki je v svoji raziskovalni nalogi napisala, da je ta epidemija morda celo blagoslov za čedalje bolj množičen in brezobziren turizem.
O vračanju k prvobitnosti
Verjamem, da bomo lahko kmalu spet razprli krila in razpeli svoja jadra. Moj notranji kompas je že kar nekaj časa naravnan na Afriko. Črna celina je, vsaj zame, eden najlepših in najbolj prvobitnih koščkov našega modrega planeta. Magični svetlobi in raznolikim odtenkom barvitosti naravnega okolja bi bil lahko kos samo kakšen odličen impresionist.
Za veliko stvari na tej celini velja, da so presežki, ki že sami po sebi jemljejo dih: največja puščava Sahara, najdaljša reka Nil, najštevilčnejše črede divjih živali, najbolj pisana družina raznolikih plemen, kultur in jezikov, zibelka človeštva. Predvsem pa so mi vedno znova navdih preprosti ljudje, ki živijo v zelo skromnih razmerah.
Ljudje, ki vso bogastvo, ki ga premorejo, nosijo na sebi, in so kljub temu dobrovoljni, nasmejani in z iskrico v očeh. V letošnjem letu, še zlasti pa v tem prednovoletnem času, mi misli večkrat odplavajo proti Afriki …
Afrika skozi oči ptice selivke
Itinerarij najlepših dotikov afriške celine začnem na severu – na iztoku reke Nil, v mestu Aleksandrija, ki ga je za svojo prestolnico določil sloviti vojskovodja Aleksander Veliki. Tu sta bila znameniti svetilnik in ena največjih knjižnic takratnega sveta, ki naj bi hranila od 40.000 do 400.000 zvitkov iz papirusa. Obe zgradbi sta žalostno končali – knjižnica je večkrat pogorela, preko 100 m visok svetilnik se je porušil v potresih, ostanke ruševin pa so vzidali v citadelo.
V severnem delu Egipta ne moremo prezreti piramid – eno od sedmih čudes sveta. Tudi za današnje znanje, tehniko in gradbeno opremo, bi takšen stavbni kompleks predstavljal velik izziv – kaj šele za čas 4.500 let nazaj in izključno ročno delovno silo. Kako so dvigovali in sestavili dve toni težke kamnite bloke v tako impozantne in visoke stavbe, je še danes uganka in predmet raziskovanja številnih arheologov.
V Dolini kraljev pri Luksorju je zelo veličastna grobnica kraljice Hačepsut. Ne samo, da je bila vladarica Egipta, faraonka, bila je tudi prva poslovna ženska, ki se je s svojo mornarico po Rdečem morju odpravila na trgovsko pot v deželo Punt, nekje na severnem delu Afriškega roga. Relief o tej ekspediciji, vklesan na pročelju njene grobnice, velja za najstarejši ohranjen materialni dokaz o »turističnih« potovanjih že v starem veku. Hačepsut je tudi prva pomembna »posvetna« ženska, ki jo omenja svetovna zgodovina.
Čudež Nila in ohranjanje dediščine človeštva
Nil je glavna aorta egiptovske države. Z rečnih križark, s katerimi po tej mogočni reki križarimo turisti, je s prostim očesom dobro viden zelen pas, ki ga namaka reka, in rob, kjer se začne puščava. Dolina Nila in njegova delta obsegata le 5 odstotkov površine države, vendar tu živi 99 odstotkov vseh prebivalcev! Egipt je resnično darilo Nila.
V 50. letih prejšnjega stoletja je takratni egiptovski predsednik Gamal Abdel Nasser dal zgraditi mogočen jez na reki pri Asuanu. To je bil eden največjih gradbenih podvigov modernega Egipta. Preselili so več deset tisoč Nubijcev, s pomočjo UNESCA pa so na višjo lokacijo prestavili dva starodavna templja Abu Simbel. Templja so razrezali na več kot tisoč kosov! Kose, težke med 20 in 30 tonami, so z žerjavi in vitlami ponovno sestavili na vrhu pečine, 64 m višje od prvotne lokacije. To je projekt zaščite dediščine človeštva, ki mu ni para v sodobni zgodovini. Abu Simbel je danes eno najbolj obiskanih zgodovinskih mest v Egiptu, za varnost konvojev turističnih avtobusov iz Asuana pa skrbi vojaško spremstvo.
Na polovici poti leži jezero, veliko kot tri Slovenije
Nil se na poti proti jugu prebija skozi največjo puščavo na svetu. Ste vedeli, da je Sahara velika kot Kitajska?
V Sudanu, v prestolnici Khartoum, se združita oba kraka, ki tvorita Nil: Modri Nil, ki priteče iz Etiopije, in Beli Nil, ki izvira med Kongom in Ugando. Izvir Belega Nila s številnimi pritoki napaja Viktorijino jezero, ki je tako veliko kot Irska. Voda v jezeru se zamenja v 23 letih, iz jezera pa odteka samo ena velika reka, Beli Nil. Del porečja Belega Nila v južnem Sudanu je raziskoval tudi slovenski duhovnik in misijonar Ignacij Knoblehar. Viktorijino jezero leži na tromeji med Ugando, Kenijo in Tanzanijo. Veliko je za tri in pol Slovenije. Večji del jezera obdajajo savane, le na severozahodu tropski gozd. Savanska področja, ki se raztezajo v Kenijo in Tanzanijo so raj za številne divje živali.
Od zibelke človeštva do rajskega vrta divjih živali
Obe državi sta to bogastvo zaščitili v narodnih parkih, med katerimi so najbolj znani Amboseli, Massai Mara, Tsavo, Serengeti, Ngorongoro. V parku Serengeti, ki v masajskem jeziku pomeni neskončna ravnina in leži deloma v Keniji, deloma v Tanzaniji, je edinstvena starodavna migracijska pot živali, ki jo letno prehodi 6 milijonov živali – od zeber, gazel, impal, gnujev, slonov, žiraf, bivolov, nojev ter seveda njihovih predatorjev: tri tisoč levov, leopardov, gepardov, hijen. To je prava paša za oči in tu tudi starejši uživamo kot otroci!
Posebna zgodba je park Ngorongoro, ki se ponaša z oznako osmo naravno čudo sveta. Leži namreč v kraterju nekdanjega vulkana, obdaja ga 600 m visok kraterski rob, ki predstavlja naravno ogrado za živali. Nekateri ta naravni rezervat imenujejo kar Noetova barka, kjer na 260 kvadratnih kilometrih živi preko 30.000 različnih vrst živali. Nedaleč proč je tudi soteska Oldupai, ki jo imenujemo zibelka človeštva. Znanstveniki pravijo, da smo od tu doma.
Skozi dim slapov do najjužnejše države Afrike
Države Malavi in Mozambik se še nista uvrstili na turistični zemljevid, njuna južna soseda Zimbabve pa je zelo dobro obiskana zaradi slovitih Viktorijinih slapov na reki Zambezi. Sredi 19. stoletja jih je odkril škotski raziskovalec David Livingstone in jih poimenoval po angleški kraljici Viktoriji. Slapovi so res impozantni – dolgi slaba dva kilometra! Voda se spušča v razpoko 128 m globoko in tvori dimni pršec, po katerem so jih staroselci poimenovali po svoje: »dim, ki grmi«.
Zadnja država na afriški osi sever–jug je Južnoafriška republika. To je edinstven in atraktiven del Afrike, ki smo ga dolgo povezovali z aparthaidom – politiko ločevanja bele in črne rase in z bojem legendarnega voditelja Nelsona Mandele za pravice črne večine. Razpoke, ki jih je zgodovina ločevanja v tej deželi pustila v drugi polovici 20. stoletja, so vidne še danes. Hkrati pa dežela ponuja mozaik atrakcij, kot bi ga težko našli kjerkoli drugje na svetu. Tu je mesto Cape Town, ki mu pravijo tudi afriški Hollywood pod Mizasto goro, tu so narodni parki z bogatim živalskim svetom, med katerimi je posebej pomemben Krugerjev nacionalni park, slikovita vinorodna področja, peščene obale Indijskega oceana, pingvini, bogati rudniki zlata in diamantov, zanimive vasice različnih plemen, njihova kultura, običaji, noša in pravi Babilon jezikov staroselcev …
Med viharji in upanjem
Ko pridemo do konca, je tu Rt dobrega upanja. Ob prostrani širini dveh silovitih in razburkanih oceanov – Atlantika in Indijskega ocena – pod neskončno modrino neba Rt dobrega upanja ni najbolj južna točka Afrike, kot je večina ljudi zmotno prepričanih. To je bližnji rt Agulhas, ki so mu dali ime portugalski pomorščaki in v prevodu pomeni »rt igel«. Objadrati najbolj južna rta Afrike je bil za prve drzne morjeplovce velik podvig. Že ime samo nakazuje, da so ostre čeri, ki obdajajo rt, in do 30 m visoki valovi povzročili številne brodolome pomorščakov, ki so želeli pripluti do Indije. Rt dobrega upanja je prvi konec 15. stoletja objadral Bartolomeo Diaz in mu nadel ime Viharni rt. Njegovemu kralju ta vzdevek ni bil všeč, zato so ga preimenovali v Rt dobrega upanja. Za navdih in spodbudo vsem popotnikom, ki se spopadajo z razpenjenim morjem, bičanjem mrzlega, orkanskega vetra in negotovostjo!
Pogum in samozavest za prihodnost
Vero v prihodnost, kot so jo imeli neustrašni pomorščaki pred petsto leti, potrebujemo tudi zdaj. Včasih bi bilo dobro, da se zavemo, da je človek od svoje afriške zibelke do danes prehodil izjemno razvojno pot. Še nikoli nismo znali, vedeli in zmogli toliko kot danes! Čas je, da to tudi koristno uporabimo za dobro vseh ljudi našega lepega modrega planeta.
Naj bodo decembrske skrite želje in načrti dobra popotnica za poti, po katerih bomo zagotovo še potovali!
O AVTORICI:
Mag. Milena Sitar Matelič je predavateljica na več fakultetah in višjih šolah. Poučuje vsebine, ki so povezane s turizmom, ekonomijo in poslovnim komuniciranjem. Več kot tri desetletja dela v turizmu, potovalna doživetja z različnih koncev sveta, tako v vlogi turistične vodnice kot radovedne popotnice, pa so odlična podlaga za zanimiv preplet znanja in izkušenj, ki jih prenaša na mlajše generacije.